PARTIZANSKA SANITETA NA KOZJAKU
(bolnišnica Tevakin)
V letu 1944 se je NOG razširilo tudi na zelo izpostavljeno območje na naši severni meji na Kozjak. Manjša partizanska enota, ki je spomladi 1944 delovala na območju Kozjaka, je v poletnih mesecih prerasla v bataljon ter bila 3. septembra 1944 kot tretji bataljon vključena v Pohorski odred. Dne 20. septembra 1944 je bila izvršena reorganizacija Pohorskega odreda v Lackov odred. V noči na 22. september 1944 je glavnina Lackovega odreda (1. in 2. bataljon) zapustila Pohorje, pri Ožbaltu prešla Dravo in se na Ostem vrhu na Kozjaku združila s 3. bataljonom.
S povečano borbeno aktivnostjo Lackovega odreda, se je pričel resneje pojavljati tudi problem ustrezne zdravstvene oskrbe ranjenih in obolelih borcev, ki so jih sprva zdravili na zanesljivih kmečkih domačijah, pri svojcih ali pa kar v operativni enoti. Težje ranjence so morali spraviti čez Dravo v partizanske bolnišnice na Pohorju.
Z Lackovim odredom je 22. septembra 1944 prišel na Kozjak tudi sanitetni referent odreda Vinko Gregorc – Suhi in na tem območju takoj pričel organizirati sanitetno službo. Za ranjence so uredil tri manjše bunkerje, oziroma zemljanke. Za oskrbo težjih ranjencev so uporabili zemljanko nad Milenkovo domačijo. Naslednji dve zemljanki so zgradili v Urlavbičevem gozdu, v novembru in decembru 1944 pa je v Spodnji Kapli v leseni kolibi z dvema prostoroma delovala bolnišnica Avšjek.
Ker so Nemci novembra 1944 ujeli apotekarskega referenta odreda Franca Rataja, so iz varnostnih razlogov ranjence preselili na senik kmeta Karničnika. Zaradi povečanega števila ranjence po nemški ofenzivi 4. novembra 1944 in nehigienskih razmer za ranjence v Karničnikovem seniku, je sanitetni referent odreda Vinko Pogorevc – Suhi pričel razmišljati o gradnji nove ustreznejše bolnišnice.
- decembra 1944 je bil na Kozjak poslan 2. bataljon Tomšičeve brigade ter zamenjal del moštva Lackovega odreda. S Tomšičevo brigado je na Kozjak prišel tudi Janko Weingerl, ki je kot namestnik sanitetnega referenta v nadaljevanju deloval v operativni enoti, Suhi pa je prevzel skrb za ležeče ranjence. Po vztrajnem iskanju je Suhi za novo bolnišnico našel težko dostopno, vendar izredno ugodno lokacijo v Spodnji Kapli v Drulekovem gozdu, približno 800 metrov nad Drulekovim mlinom. Ker nekoliko više ležeča Drulekova domačija zaradi odprte lege ni bila primerna za zadrževanje partizanskih enot, je bila bodoča bolnišnica še manj izpostavljena.
Posebnost bolnišnice je bila v tem, da so jo zgradili brez žebljev. Tloris bolnišnice, ki so ji dali ime Tevakin je meril 12 x 4 m. Deske za stene, strop in vso notranjo opremo bolnišnice je podaril Štefan Doršnik, podporni les so posekali v Drulekovem gozdu. Bolnišnica Tevakin je bila zelo funkcionalno zgrajena. Kuhinja je bila od bivalnega prostora v katerem se je lahko na enkrat zdravilo 25 ranjencev, ločena. Sprejemnica za ranjence je bila pri Druleku, kjer so dobivali tudi kruh, ki so ga pekli pri Karničniku. Dostop do bolnišnice je bil po potoku, ki v zimskih mesecih ni zamrznil. S hrano je bolnišnico oskrboval odred, precej pa jo je pridobilo bolniško osebje tudi pri okoliških kmetih.
Del sanitetnega materiala je bolnišnica dobila od odreda, precejšnje količine zdravil in drugega materiala pa je Suhiju iz Maribora prinašala njegova žena. Zdravila je dobivala pri mariborskem lekarnarju Francu Minariku, ter s pomočjo zdravnika dr. Zlatka Voglarja iz mariborske bolnišnice. Sanitetna ekipa v Lackovem odredu se je s sanitetnim materialom ob zaplembah pri raznih akcijah v Avstriji in v Dravski dolini ter s pomočjo sodelavcev narodnoosvobodilnega gibanja in organizacij OF.
Bolnišnica Tevakin je delovala na izpostavljenem terenu ob severni meji v neposredni bližini nemških postojank. Za njeno približno lokacijo so vedeli okoliški kmetje, slutili pa tudi Nemci, vendar v šestih mesecih obstoja ni bila izdana, oziroma odkrita.